Skupnosti so preizkušene na vseh frontah in nič se ne zdi več varno. Velikanska nevihta se bliža, saj šolski avtobus nikoli ne pride domov, nekje za zapečatenimi vrati pa diplomati tvegajo z mirom, ki bi lahko še vedno eksplodiral. Sirene se oglašajo, zasloni se svetijo, družine pa spremljajo vsako posodobitev, saj vedo, da bi lahko že eno spregledano opozorilo pomenilo vse.
Po vsej obali družine v tihi koreografiji strahu in odločnosti lepijo okna in pakirajo torbe, v upanju, da se bo nevihta v zadnjem trenutku umaknila. V okrožju Talladega je to upanje že uničeno; navaden dan, razcepljen na prej in potem, merjen v zviti kovini, bolnišničnih monitorjih in bolečem olajšanju življenj, ki so bila nekako rešena. Žalost se tam giblje v valovih, a tudi prijaznost: enolončnice na verandah, zložene odeje v čakalnicah, roka na tresoči rami.
Medtem, v sobah brez oken na drugem koncu sveta, se pogajalci sklanjajo nad besedami, ki bi lahko regijo umirile ali pa jo zanetile. Njihove odločitve se širijo v dnevne sobe, kjer ljudje zaspijo ob spremljavi novic in se zbudijo odločeni, da bodo nekako še naprej skrbeli. Med nevihtami, nesrečami in krhkimi premirji vztraja le tiha, kljubovalna obljuba: s tem se ne bomo soočili sami.
0 commentaires:
Enregistrer un commentaire