Je Evropa pripravljena na vojno? Zakaj Bruselj tekmuje s časomPo obsežni ruski invaziji na Ukrajino, naraščajočem pritisku Združenih držav Amerike in vse bolj ostrih opozorilih vojaških voditeljev se je Evropska unija prisiljena soočiti z realnostjo, ki se je nekoč zdela nepredstavljiva: lastno obrambno pripravljenostjo. Evropa se je leta zanašala na diplomacijo, gospodarsko povezovanje in transatlantske varnostne garancije, da bi ohranila stabilnost.
Danes to zaupanje bledi. Ker vojna v Ukrajini ne kaže jasnega konca, zaupanje med zavezniki spodkopava in opozorila o prihodnji eskalaciji so vse glasnejša, se EU – hitro – pomika k utrjevanju svojih vojaških, industrijskih in strateških temeljev. Celina pod pritiskom Bruselj se zdi kot mesto, ki se pripravlja na vojno.
Občutek nujnosti se ni pojavil čez noč.
Ruska invazija na Ukrajino je razblinila dolgoletne predpostavke o varnosti na evropski celini. Hkrati so politični signali iz Washingtona postajali vse bolj jasni: Evropa mora prevzeti večjo odgovornost za lastno obrambo.
Evropski voditelji so se zdaj znašli ujeti med dvema imperativoma – odvračanjem prihodnje agresije in ohranjanjem enotnosti doma. Voditelji EU so se decembra lani dogovorili o novem paketu posojil v višini 90 milijard evrov za podporo Ukrajini. Medtem je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen napovedala vrsto obrambnih pobud, katerih cilj je okrepiti odvračilno zmogljivost Evrope do leta 2030.
Te poteze prihajajo sredi ostre retorike. 2. decembra je Vladimir Putin izjavil, da se je Rusija pripravljena boriti, če bo potrebno, in opozoril, da se "ne bo več s kom pogajati". Približno v istem času je generalni sekretar Nata Mark Rutte podal ostro oceno: "Smo naslednja tarča Rusije." Opozoril je, da bi lahko v naslednjih petih letih prišlo do napada na ozemlje Nata. Nemški obrambni minister Boris Pistorius je ponovil te pomisleke in izjavil, da je Evropa morda že doživela svoje "zadnje poletje miru". Sporočilo evropske varnostne ustanove je vse bolj dosledno: tveganje ni več teoretično. Ali so Evropejci osebno pripravljeni na vojno?
Kljub naraščajoči politični nujnosti javna pripravljenost pove drugačno zgodbo. Nedavna anketa Euronews je postavila neposredno vprašanje: Bi se borili za meje EU?
Od skoraj 10.000 anketirancev jih je 75 % odgovorilo ne. Le 19 % jih je dejalo, da bi se bili pripravljeni boriti, 8 % pa jih ni bilo prepričanih. Ti rezultati poudarjajo vse večjo vrzel med vladnim načrtovanjem in javnim mnenjem. Dodatne ankete kažejo, da je zaskrbljenost zaradi ruske agresije največja v državah, ki so najbližje Rusiji. Glede na anketo YouGov ruski vojaški pritisk kot eno največjih groženj vidijo: 51 % anketirancev na Poljskem, 57 % v Litvi, 62 % na Danskem.
Po vsej Evropi se »oboroženi spopadi« zdaj uvrščajo med najpomembnejše javne skrbi, skupaj z gospodarsko nestabilnostjo in energetsko varnostjo. Zakaj Vzhodna Evropa vodi odzivanje
„Gremo v vojno, ki bi jo Evropa lahko izgubila“: Celina pripravlja javnost na morebiten konflikt – The Irish Times Medtem ko se voditelji EU na splošno strinjajo glede grožnje, so bili ukrepi najbolj odločni na vzhodu Evrope. Države, kot so Litva, Latvija, Estonija, Poljska, Finska in Švedska, so sprejele vidne ukrepe za pripravo svojega prebivalstva – tako praktično kot psihološko. Litva je začela graditi tako imenovane „zidove brezpilotnih letalnikov“ vzdolž svojih meja, hkrati pa sodeluje z Latvijo pri obnovi mokrišč kot naravnih obrambnih ovir. Nacionalne kampanje ozaveščanja, vaje za odpornost in javne vaje so zdaj običajne.
Litvansko ministrstvo za notranje zadeve je razdelilo zemljevide zatočišč in informacije o telefonskih številkah za nujne primere. Latvija je v šolah uvedla obvezno izobraževanje o nacionalni obrambi. Poljska je vzdolž meje z Belorusijo zgradila fizične ovire in razširila programe varnostnega izobraževanja. Nekatere srednje šole zdaj vključujejo pouk o varnosti strelnega orožja za najstnike. Finska, Estonija in Švedska so oživile prakse iz obdobja hladne vojne z objavo priročnikov o civilni zaščiti, ki pojasnjujejo, kako se odzvati v kriznih situacijah, izpadih električne energije ali evakuacijah. Švedska je leta 2025 celo poslala posodobljene brošure »Če pride kriza ali vojna« v vsako gospodinjstvo.
Podatki iskanja odražajo naraščajočo zaskrbljenost. V državah, ki so najbližje Rusiji, so se spletna iskanja, kot sta »kje je moje najbližje zavetišče?« in »kaj spakirati za evakuacijo?«, močno povečala – zlasti leta 2025. Kaj Bruselj počne v zakulisju Nacionalne vlade ne delujejo same.
Na ravni EU je Bruselj začel morda najambicioznejši načrt za usklajevanje obrambe v svoji zgodovini. Evropska obrambna poraba je leta 2024 presegla 300 milijard evrov. V okviru predlaganega proračuna EU za obdobje 2028–2034 je za vesoljsko in obrambno industrijo namenjenih dodatnih 131 milijard evrov – petkrat več kot v prejšnjem proračunskem ciklu. V središču strategije je Pripravljenost 2030, načrt, ki ga je potrdilo vseh 27 držav članic. Njeni cilji so praktični in nujni:
Omogočiti premik vojakov in opreme čez meje EU v treh dneh v mirnem času. V izrednih razmerah ta čas skrajšati na šest ur.
Odpravite birokratske zamude s sistemom »vojaški schengen«. Da bi to dosegli, EU opredeljuje in nadgrajuje približno 500 kritičnih infrastrukturnih točk, vključno z mostovi, predori, pristanišči in železnicami, ki lahko podpirajo težko vojaško opremo. Ocenjeni stroški se gibljejo med 70 in 100 milijardami evrov, financirani pa so iz mešanice nacionalnih proračunov in programov EU, kot je Instrument za povezovanje Evrope. ReArm Europe: Finančni motor za pritiskom Nato bi moral začeti pripravljati čete na jedrsko bojišče – Defense One Leta 2025 je Bruselj vzpostavil ReArm Europe, osrednjo koordinacijsko platformo, namenjeno usklajevanju nacionalnih obrambnih naložb in pospeševanju industrijskih zmogljivosti. Evropski obrambni sektor že dolgo trpi zaradi razdrobljenosti – več nacionalnih sistemov, nezdružljive opreme in podvojenih javnih naročil. ReArm Europe si prizadeva to spremeniti. Pod njegovim okriljem sta dve ključni orodji:
EDIP (Evropski program obrambne industrije) 1,5 milijarde evrov za skupne raziskave, razvoj in proizvodnjo Projekti morajo vključevati vsaj tri države EU (ali dve in Ukrajino) SAFE (Ovira za financiranje strateškega oborožitve) 150 milijard evrov posojil na ravni EU Omogoča skupno nabavo orožja po nižjih stroških in hitrejšem času Ti mehanizmi skupaj spodbujajo države k združevanju virov, pogajanjem o boljših pogodbah in zagotavljanju nemotenega sodelovanja novih sistemov. Zakaj Združene države pritiskajo na Evropo bolj kot kdaj koli prej Pritisk Washingtona se je okrepil.
Ameriška strategija nacionalne varnosti, objavljena 4. decembra, je Evropo opisala kot oslabljenega partnerja in ponovno potrdila držo »Amerika na prvem mestu«. Dokument je odmeval dolgoletne pritožbe nekdanjega predsednika Donalda Trumpa glede evropske obrambne porabe. Washington pričakuje, da bo Evropa do leta 2027 prevzela večino odgovornosti Nata na področju konvencionalne obrambe – časovni načrt, ki ga mnogi evropski uradniki zasebno imenujejo nerealističen. Na vrhu Nata leta 2025 v Haagu so se zavezniki dogovorili, da bodo do leta 2035 za obrambno porabo namenili 5 % BDP. Večina evropskih držav ostaja precej pod tem pragom. Strategija je kritizirala tudi evropsko migracijsko politiko, demografske trende in regulativni pristop, hkrati pa je nakazala zanimanje Washingtona za končno stabilizacijo odnosov z Rusijo. To je v Bruslju spodbudilo zaskrbljenost, da se Evropa morda ne bo mogla več zanašati na brezpogojna ameriška varnostna jamstva. Evropa se upira. Se lahko Evropa brani brez Amerike?
Evropski uradniki so se hitro odzvali. Komisar EU Valdis Dombrovskis je zavrnil oceno ZDA in pozval k večji evropski odločnosti. Predsednik Sveta António Costa in visoka predstavnica za zunanjo politiko Kaja Kallas sta zavrnila predloge, da bi moral Washington vplivati na notranje politične odločitve Evrope. Poudarila sta temeljno načelo: zavezniki se ne vmešavajo v demokratične odločitve drug drugega. Izmenjava je poudarila naraščajočo čezatlantsko ločnico – ne le glede Ukrajine, temveč tudi glede dolgoročne strateške avtonomije Evrope. Tekma proti strukturnim omejitvam Kljub naraščajočim proračunom in političnemu zagonu strokovnjaki opozarjajo, da denar sam ne bo rešil evropskega obrambnega problema. Séamus Boland iz Evropskega ekonomsko-socialnega odbora je Evropo opisal kot privlačno tarčo prav zaradi njenih demokratičnih omejitev. Obrambni uradniki EU priznavajo globoke strukturne izzive: regulativna ozka grla, počasne cikle javnih naročil in razdrobljene industrijske zmogljivosti. Po besedah Thomasa Regnierja, tiskovnega predstavnika EU za obrambno in tehnološko politiko, zgodnje ugotovitve raziskave o pripravljenosti obrambne industrije potrjujejo dolgotrajne težave: zamude, nezdružljive sisteme in omejitve proizvodnje. Bruselj je začel pospešeno izvajati regulativne reforme, uvajati fleksibilna pravila financiranja in poenostavljati postopke odobritve. Toda desetletij premajhnih naložb ni mogoče razveljaviti čez noč. Kaj se zgodi potem
Prvi znaki kažejo na veliko povpraševanje. SAFE je že prejel zahteve, ki zajemajo skoraj 700 projektov, pri čemer se za zračno obrambo, strelivo, rakete, brezpilotne letalnike in pomorske sisteme zahteva skoraj 50 milijard evrov. Do začetka leta 2026 bi lahko bilo sproščenih do 22,5 milijarde evrov predfinanciranja. Roki so kratki. Evropa mora posodobiti svojo obrambno industrijo, ohraniti podporo Ukrajini in se odzvati na vse bolj eksplicitna opozorila Nata in Washingtona. Kot vse bolj priznavajo uradniki EU, se je osrednje vprašanje spremenilo. Evropa se ne sprašuje več, ali naj ukrepa – ampak ali lahko ukrepa dovolj hitro.
Vaš e-poštni naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *
Shrani moje ime, e-pošto in spletno stran v tem brskalniku za naslednjič, ko bom komentiral/a.
0 commentaires:
Enregistrer un commentaire